Splošno o ritmični gimnastiki
Ritmična gimnastika je zvrst športa, ki združuje prvine gimnastike, baleta in plesa. Z njim se v glavnem ukvarjajo dekleta, ponekod pa tudi moški (Japonska). Ritmičarke odlikuje niz sposobnosti, ki si jih pridobijo z vztrajno vadbo: gibčnost, moč, ravnotežje, smisel za ritem in glasbo, izraznost in spretnost. Na tekmovanjih se predstavijo z individualnimi ali s skupinskimi vajami z različnimi rekviziti (kolebnica, obroč, žoga, kiji in trak). Ritmičarke tako ne odlikuje le povezanost različnih elementov ob spremljavi glasbe, pač pa tudi zahtevne ročne spretnosti z rekviziti. Program mednarodne gimnastične zveze (FIG) predpisuje štiri vaje, vsako s svojim rekvizitom. Tako se v primerjavi s športno gimnastiko ne morejo odločiti le za en rekvizit, ki jim najbolj leži. Končna ocena posamezne vaje je sestavljena iz treh parametrov: težavnost (elementi s telesom D1 in elementi z rekvizitom D2), umetniška vrednost (A) in izvedba (E).
Zgodovina ritmične gimnastike
Začetki te graciozne oblike gimnastike segajo v pozno devetnajsto in zgodnje dvajseto stoletje. Tedaj se pri skupinskih telovadnih nastopih pojavijo prve preproste oblike koreografij. Kot športno panogo so jo začeli gojiti v bivši Sovjetski zvezi v 40-ih letih prejšnjega stoletja, leta 1949 je bilo tam tudi prvo nacionalno prvenstvo v ritmični gimnastiki. Prvo mednarodno tekmovanje je bilo leta 1961, na njem so tekmovale ritmičarke iz Sovjetske zveze, Bolgarije in Čehoslovaške. Prvo svetovno prvenstvo je bilo leta 1963 v Budimpešti, na njem je sodelovalo 28 športnic iz 10 evropskih držav. Na Olimpijskih igrah nastopajo ritmičarke od leta 1984. Danes se ritmična gimnastika sijajno in hitro razvija in postaja tudi vse bolj popularna. Še vedno pa svetovni vrh krojijo Rusinje, Ukrajinke, Belorusinje, Bolgarke in druge tekmovalke, večinoma vzhodnih držav.V Sloveniji imamo nekaj dobro razvitih klubo, ki se z ritmično gimnastiko ukvarjajo na vseh stopnjah: A, A1 in C. Stopnje so opredeljene glede na zahtevnost tekmovanja in treningov. Ustanoviteljica ritmične gimnastike v Sloveniji je bila legenda slovenskega šport, profesorica Jelica Vazzaz. Pod njenim vodstvom so se začeli uspešni koraki slovenske ritmike.
Rekviziti v ritmični gimnastiki
Kolebnica
Kolebnica je prvi rekvizit, s katerim se srečajo začetnice, saj na začetku vsakega treninga delajo poskoke čez kolebnico za ogrevanje. S kolebnico se izvajajo vrtenja, meti, manipulacije ter enojni ali dvojni poskoki. Dolžna kolebnica je odvisna od višine tekmovalke in znaša približno dve dolžini od ramen tekmovalke do tal. Na koncih kolebnice ni ročajev, temveč so vozli.
Žoga
Žoga velja za najbolj eleganten rekvizit. Osnovni elementi so meti, kotaljenja in osmice. Dekleta jih začno vaditi že po drugem letu učenja. Kasneje postanejo tako meti kot kotaljenja mnogo zahtevnejši. Ujemi se izvajajo z nogami ali s trupom, možni so tudi odboji, in to s hrbtom, rokami in nogami. Tudi kotaljenja se lahko izvajajo po vseh delih telesa in v različne smeri. Najtežje so kombinacije meta, ki mu namesto ujema sledi kotaljenje. Kljub zahtevnosti in tveganosti te kombinacije tekmovalke pogosto izvajajo, saj prinesejo dodato število točk. Žoga za ritmično gimnastiko se na pogled zdi zelo lahka, vendar ni. Njena teža je 450 g, kar je portebo prav zaradi koraljenj, pri katerih žoga ne sme leteti, temveč mora drseti po telesu.
Obroč
Obroč je tako kot trak tipičen rekvizit ritmične gimnastike, saj se ne uporablja pri nobenem drugem športu. Velikost obroča je odvisna od višine tekmovalke, segati ji mora do bokov. To seveda ne pomeni, da se obroč naredi po meri. Tekmovale izberejo sebi primeren obroč izmed obročev standardne velikosti. Tudi teža obroča je določena. Razlikuje se po kategorijah, za članice je teža obroča 350 g. Tipična rokovanja z obročem so različni meti in odboji, kotaljenja po telesu in po tleh ter vrtenja. Obroč je rekvizit, s katerim je naljažje izvajati elemente brez pomoči rok. Zato je zelo atraktiven rekvizit, saj ritmičarke veliko metov in ujemov izvedejo z nogami.
Trak
Trak je v ritmični gimnastiki priznan kot najtežji rekvizit. Delo z njim je zahtevno že zaradi njegove dolžine, saj meri šest metrov. Z njim je mogoče oblikovati različne like, kot so kače, spirale in krogi. Pomembno je, da se med gibanjem trak ne dotakne tal in telesa. Trak je fleksibilno pripet na pol metra dolgo tanko palico, tako da se svobodno giblje. Za ta rekvizit so značilni različni meti, pri katerih je treba ujeti trak na koncu palice, ter tako imenovane risbe, špirale in kače.
Kiji
Kiji so zahteven rekvizit predvsem zaradi tega, ker dela tekmovalka s parom kijev, zato mora biti še posebej zbrana. Za kije so značilna različna vrtenja, mlini in meti. Tekmovalka lahko vrže samo en kij, lahko pa oba, kar seveda prinese dodatne točke. Kij ima dve glavi, eno veliko in eno majhno. Ujem mora biti vedno izveden s prijemom za malo glavnico, pri ujemu za palico dobi tekmovalka pri oceni odbitek. Velikost kija je vedno enaka, in sicer nekaj več kot pol metra.