Zgodovina Gimnastične zveze Slovenije

Gimnastiko kot športno dejavnost so v starem veku gojili v vojaške namene na Kitajskem, Japonskem, v Indiji, Egiptu in Iranu. Največji razcvet je dosegla v stari Grčiji kot sistem telesne vzgoje za krepitev in lepoto telesa. Na Slovenskem se je telovadba, iz katere se je oblikovala današnja gimnastika, začela razvijati sredi 19. stoletja. Zgodovina telovadbe na Slovenskem pa je zelo povezana z razvojem sokolstva in orlovstva.

Ustanovna konferenca Gimnastične zveze Slovenije je bila 16. decembra 1962 s sedežem na Celovški cesti 25 v Ljubljani. Novoustanovljena zveza, katere prvi predsednik je bil France Kutin, je prevzela nase velike obveznosti. Dolgoletna tradicija uspehov slovenskih telovadcev v mednarodnih arenah je terjala jasno opredelitev in intenzivno delo za razvoj množičnosti in dvig kakovosti gimnastike. Mnogi so takrat menili, da osamosvojitev ni bila potrebna, vendar je poznejši razvoj dogodkov pokazal, da je bila samostojnost gimnastične organizacije upravičena in da je v razvoju gimnastike v Sloveniji odigrala pomembno vlogo.

Obdobje od ustanovitve GZS pa do leta 1972 je bilo v razvoju organizacije izredno pomembno, saj je bil v tem času zabeležen izreden vzpon in veliki uspehi slovenskih telovadcev, zlasti najboljšega slovenskega športnika vseh časov Mira Cerarja, ki je suvereno obvladoval svetovni vrh gimnastike. Ob Leonu Štuklju, svetovni gimnastični legendi med obema svetovnima vojnama, je Cerar športnik, ki je po drugi svetovni vojni Sloveniji priboril največ kolajn na velikih tekmovanjih - na olimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih jih je zbral neverjetnih 30.

To je bilo zlato obdobje slovenske gimnastike, saj je po SP v Dortmundu leta 1966 in po OI v Ciudad de Mexicu leta 1968 Mednarodna gimnastična zveza (FIG) izvedbo svetovnega prvenstva leta 1970 zaupala Jugoslaviji, organizacijo pa je dobila Ljubljana.
Po SP v Ljubljani je prišlo do menjave generacij. Odhod nekaterih najboljših telovadcev je bilo težko nadomestiti. Vrzel, ki je nastala po njihovi končani tekmovalni karieri, se je pričela mašiti šele leta 1975. Slovenski tekmovalci in tekmovalke so uspešno nastopali na velikih tekmovanjih, vendar na OI, SP in EP niso posegali po medaljah.

Leta 1990 je slovenska gimnastika ponovno dobila nosilca medalje z največjih tekmovanj, ko je Lojze Kolman na EP v Lozani tudi na račun svoje izvirne prvine na drogu – kolmana - osvojil bronasto kolajno na tem orodju. Tudi po osamosvojitvi Slovenije so slovenski telovadci na velikih tekmovanjih dosegali lepe uspehe.

V zadnjih dveh desetletjih pa sta nosilca slovenske gimanastike, sicer najuspešnejšega slovenskega olimpijskega športa, Aljaž Pegan in Mitja Petkovšek. Slovenija je namreč na SP 2005, po natanko 35 letih, ko se je leta 1970 na SP v Ljubljani veselil legendarni Cerar, le dočakala nov naslov svetovnega prvaka v športni gimnastiki. In to ne le enega. Za to, da je v znameniti Rod Laver Areni zadnji dan SP kar dvakrat odmevala Zdravljica, sta poskrbela Pegan in Petkovšek, ki se tudi v Melbournu nista izneverila tradiciji od leta 1998, da z vseh največjih tekmovanj, kjer se oba uvrstita v finale, domov prineseta vsaj eno kolajno. Na peti celini sta še pozlatila naslova svetovnih podprvakov iz Debrecena 2002 in tako spisala zgodovinski zmagi. Obema se je med dobitniki kolajn na največjih tekmovanjih pridružil še Sašo Bertoncelj, na tekmah svetovnega pokala pa po kolajnah posegajo tudi Alen Dimic, Rok Klavora, Žiga Šilc, Gregor Saksida, Adela Šajn, Saša Golob, Teja Belak in drugi.