O Gimnastični zvezi Slovenije
Organizacija
Osnovno poslanstvo Gimnastične zveze Slovenije je zagotavljanje strokovnih, organizacijskih, materialnih, finančnih, kadrovskih in drugih pogojev za razvoj gimnastičnega športa v Republiki Sloveniji, vsestranska skrb za celostni razvoj športnikov, reprezentantov republike Slovenije ter zagotavljanje podpore za rast in razvoj osnovnih organizacij, članic Gimnastične zveze Slovenije.
Vizija Gimnastične zveze Slovenije je postati nacionalna panožna športna zveza (NPŠZ) vsestransko zadovoljnih, preskrbljenih in uspešnih športnic in športnikov ter uspešnih članic (društev in klubov). S svojim delovanjem bo ustvarjala vsestranske pogoje za doseganje športne in poslovne odličnosti.
Gimnastiko kot športno dejavnost so v starem veku gojili v vojaške namene na Kitajskem, Japonskem, v Indiji, Egiptu in Iranu. Največji razcvet je dosegla v stari Grčiji kot sistem telesne vzgoje za krepitev in lepoto telesa. Na Slovenskem se je telovadba, iz katere se je oblikovala današnja gimnastika, začela razvijati sredi 19. stoletja. Zgodovina telovadbe na Slovenskem pa je zelo povezana z razvojem sokolstva in orlovstva.
Ustanovna konferenca Gimnastične zveze Slovenije je bila 16.12.1962 s sedežem na Celovški 25 v Ljubljani. Novoustanovljena zveza, katere prvi predsednik je bil France Kutin, je prevzela nase velike obveznosti. Dolgoletna tradicija uspehov slovenskih telovadcev v mednarodnih arenah je terjala jasno opredelitev in intenzivno delo za razvoj množičnosti in dvig kvalitete gimnastike. Mnogi so takrat menili, da osamosvojitev ni bila potrebna, vendar je kasnejši razvoj dogodkov pokazal, da je bila samostojnost gimnastične organizacije upravičena in da je v razvoju gimnastike v Sloveniji odigrala pomembno vlogo.
Leta 1964 je bila prva konferenca zveze, za predsednka je bil ponovno izvoljen France Kutin. Konec leta 1966 je bila na drugi konferenci Gimnastične zveze Slovenije še tretjič izbran za predsednika zveze France Kutin, na tretji konferenci leta 1969 pa je bil za predsednika izvoljen Jože valentinčič. Na četrti konferenci GZS 26.2.1972 je bil za predsednika izvoljen Rajko Šugman, ki pa je po enem letu zaradi službenih obveznosti krmilo vodenja zveze predal Jožetu Zakrajšku. Obdobje od ustanovitve GZS pa do leta 1972 je bilo v razvoju organizacije izredno pomembno, saj je bil v tem času zabeležen izreden vzpon in veliki uspehi slovenskih telovadcev, zlasti MIra Cerarja, ki je v tem času suvereno obvladoval svetovni vrh gimnastike. To pa je bilo zlato obdobje slovenske gimnastik, saj je po svetovnem prvenstvu v Dortmundu leta 1966 in po olimpijskih igrah v Mehiki leta 1968 mednarodna gimnastična organizaciija leta 1970 zaupala izvedbo svetovnega prvenstva Jugoslaviji, organizacijo pa je dobila Ljubljana.
Po svetovnem prvenstvu v Ljubljani je prišlo do menjave generacij. Odhod nekaterih najboljših telovadcev je bilo težko nadomestiti. Vrzel, ki je nastala po njihovi končani tekmovalni karieri, se je pričela nekako mašiti šele leta 1975. Slovenski tekmovalci in tekmovalke so uspešno tekmovali na velikih tekmovanjih, vendar na olimpijskih igrah, evropskih in svetovnih prvenstvih niso posegali po medaljah.
Leta 1990 je slovenska gimnastika ponovno dobila nosilca medalje z največjih tekmovanj, ko je Lojze Kolman na Evropskem prvenstvu v Loussani, tudi na račun svoje izvirne prvine na drogu, ki se imenuje po njem, osvojil tretje mesto na drogu. Tudi po osamosvojitvi Slovenije so slovenski tekmovalci dosegali lepe in odmevne rezultate na velikih tekmovanjih.
V zadnjem desetletju sta nosilca slovenske gimanastike, sicer najuspešnejšega slovenskega olimpijskega športa, prav gotovo Aljaž Pegan in Mitja Petkovšek, njunih uspehov in pomena pa se dejansko sploh ne zavedamo, v kolikor ne vzporejamo konstante vrhunskih rezultatov, ki jih dosega malokateri športnik.